"Če želi moški osvojiti rakovico, mora resnično izbrati pravi trenutek. Ona ima namreč obdobja, ko celo princa svojih sanj ne bi niti povohala. Četudi mu uspe ob pravem času osvojiti njeno srce, se bo vedno spraševal, če ni nemara storil kaj narobe. Zveza z njo je namreč kot vlak, ki brez prestanka drvi skozi najrazličnejše dežele in doživetja. Eno je gotovo: z njo ne bo nikdar dolgčas.
V svojem oklepu skrivajo rakovice prenekatero skrivnost in moški se mora preklemansko potruditi, da je katero od njih pripravljena deliti tudi z njim. Dasiravno bi njeni romantični duši zelo prijal sprehod po obali, obsijani z mesečevimi žarki, ji je potrebno to posebej predlagati. Sama je preveč sramežljiva, da bi si upala priti na svetlo s takšno ali celo bolj divjo idejo, ki se gotovo mota po njeni glavi.
Omeniti pa je potrebno tudi njene manj svetle plati. Navajene so namreč dobiti svoje in gorje, če njihovim, čeprav še tako neumnim željam, ni v trenutku ugodeno. V tem primeru so sposobne ves svoj gnev in histerijo stresti na prvega mimoidočega, se zavleči v oklep in dan ali dva kuhati mulo. Ko se končno pomirijo, se vedejo, kot da se ni nič zgodilo, njeni bližnji pa si takrat lahko samo tiho mislijo svoje, saj nikakor ne upajo tvegati še enega njenega izbruha."
Prepisano iz www.vijavaja.com
Kok je to skor vse res. =D
Proud to be rakica.
Zadnje čase se mi po glavi vrti samo ena stvar:
Why are all these awesome things happening to me?
Pismo, resnično se mi dozdeva, da mam preklemano srečo.
Dvokratno pismo je to, da vem, da si vsega tega ne zaslužim.
Moje življenje se spreminja, pa mi ni všeč destinacija, proti kateri se giblje. Zakaj? Vse kar sm mela do zdej, je šola. In težko se mi bo začet nagibat k temu, da je še kej druzga pomembno kot izobrazba. Res, da nism nikol hotla velik vedt al pa bit pametna. Preprosto mi ni uspevalo, pa sm se nehala trudt. Zdej pa ugotavljam, da so pomembni tud človeški odnosi. Tisti globji, kjer moraš v bistvu bit CHEESY, če hočeš bit realen. Sovražm cheesy stvari in dejanja. Preprosto neumno mi je, pa še po mojem mnenju nepotrebno. Bleh. Poleg tega ne razumem zakaj bi nekomu delala uslugo, če nimam nič od tega. Ne verjamem v posmrtno življenje, tko da sigurn ne bom ob smrti nagrajena za svoja dejanja na tem svetu. Mislte, da sm tko neumna, da to verjamem? :P Tisti topel občutek, ki ga pa dobim, ko je nekdo zaradi mene srečen, pa ni občuten. Otrok kapitalizma, as I say it once again. Pa prosim ljudje, še nekej: Če me nameravate zajebat na kakršnkoli način, ne pričakujte mojga odpuščanja in prijaznosti. Hja, jebeš. Briga me. Če ste želel to nardit, je moral bit vzrok. In če niste pričakval posledice, ste neumni. Seriously. Pomislte, predn kej nardite. To je vse, kar se mi zdi bistveno. Tud js, ko koga zajebem, ne pričakujem, da se bo sploh še kdaj pogovarjal z mano. Pa se. Ne vem, od kje vam vse te božanske lastnosti - odpuščanje in zaupanje. Bolj me živcira, da nasedete opravičilom in odpustite nekomu, kot pa nepravičnost, ki ste jo prejeli od nekoga.
Ej, Heroesi so se posnel. Treba it.
Nasvidenje, ljudje.
Pa še svojo sliko prilagam. Sploh ne vem zakaj. Všeč mi je barva. Jaz pa si samoumevno nisem.
Lp,
Peli
Loka, Novo mesto, 28. 12. 2008
Moja miza, 29. 12. 2008
