Ponovno nimam ideje za pisat in ponovno se mi ne da učit tisto, kar bi se morala. Zato poslušam ti. "v izi glasbo" in globlje razmišljam.
Koliko nas je na svetu, vsak posameznik drugače razmišlja, vsak ima svoja bremena. Koliko misli, idej, kretenizmov, idiotizmov, žalosti, razočaranja, veselja, jeze, strasti, hrepenenja. In nikoli ni popolnoma enako. Težko si predstavljam, kolk majhna sm(in ne v smislu višine.-.-'') Kolk ljudi je bilo že pred mano in kolk jih bo še za mano. Le zrno žita na neskončno dolgem zlato lesketajočem polju pšenice(ali ovsa ali ječmena... :D).
Sej je smešno. Koliko malo pomenim vsemu skupej. A koliko vse to skupej pomeni meni. Vsak pogled, vsak prdec, vsak odpadel las.
V končnem pogledu, mogoče mi je pa namenjeno bit plešasta. S tem bi definitivno pritegnila pozornost. Ampak ta pozornost mi bo prov pršla sam za čas, ko bom živa. Rada bi ostala v spominu ljudi po tem, ko "se bom povrnila v prah". Vendar moj vpliv je premajhen in moji možgani premalo nagubani. Žalost, kaj. Zastaviti si cilj, ki ga ne morem doseči. In že zdaj vem, da ni vreden truda.
Pha.
Traparije pišem.
Premal spim.
Lahko noč ljudki.
P.S. Jutri mava 5 mescov. <3
