sobota, 31. januar 2009
petek, 30. januar 2009
Glasujzame.
Ponovno sm se dala na glasujzame. In nekako sem skupaj želela spacat en soliden opis. Pa ne znam. Ne znam opisati kaj čutim in kako doživljam svet, saj se vsaka beseda zdi že izrabljena, medtem ko imam občutek, da nihče še ni doživljal tega. Ne vem zakaj to mislm, ravno ko moja prejšna objava govori o tem, da nism edina na svetu. >.< Tales je dejal:
"Kaj je težko? - Spoznati samega sebe. In kaj je preprosto? - Drugim dajati nasvete."
No ja, napisala sem miljon opisov, pa mi noben ni preveč uspel. Tale se mi zdi pa... Ne vem, mogoče zanimiv? Neresna sm, vem. In moje mišljenje je... Khm, nedovršeno. Ups. (×
Eto, prilagam opis:
My dreams have changed. But my toughts stayed the same.
Mogoče imam drugačna prepričanja kot prej. Lahko krivite njega.
Mogoče sem neumna in neotesana.
Vendar od prijatelja sem slišala, da je življenje prekratko za bonton.
Prav ima.
In nekdo je rekel, da je vse mogoče. Sigurno je bil butec.
Naša življenja so taka, kot jih oblikujemo.
Ni usode, in Bog nam ni dal posebne misije na tem svetu.
Živimo v svetu vzroka in posledice.
I believe in karma. Le tako upam, da vsak dobi, kar si zasluži.
May it be good or bad.
Nekako ne zaupam rada in svojih pravih čustev ne razkrivam večini ljudem.
Vendar obstajajo taki primerki, katerim bi lahko zaupala vse.
Vsega še vedno ne vejo in najbrž tudi nikoli ne bodo.
It may seem unfair, but it's too much for them to handle.
…
I'm small. But I can still make you weep. Muahaha. xD
And PLEASE, don't apologize for something you don't regret.
Only I would find it insulting and hypocratically.
Mogoče imam drugačna prepričanja kot prej. Lahko krivite njega.
Mogoče sem neumna in neotesana.
Vendar od prijatelja sem slišala, da je življenje prekratko za bonton.
Prav ima.
In nekdo je rekel, da je vse mogoče. Sigurno je bil butec.
Naša življenja so taka, kot jih oblikujemo.
Ni usode, in Bog nam ni dal posebne misije na tem svetu.
Živimo v svetu vzroka in posledice.
I believe in karma. Le tako upam, da vsak dobi, kar si zasluži.
May it be good or bad.
Nekako ne zaupam rada in svojih pravih čustev ne razkrivam večini ljudem.
Vendar obstajajo taki primerki, katerim bi lahko zaupala vse.
Vsega še vedno ne vejo in najbrž tudi nikoli ne bodo.
It may seem unfair, but it's too much for them to handle.
…
I'm small. But I can still make you weep. Muahaha. xD
And PLEASE, don't apologize for something you don't regret.
Only I would find it insulting and hypocratically.
Se zdi nedokončan? Da, saj se še ne poznam v celoti. Book is beeing written, so waiting is the key. Mogoče se knjiga o meni celo napiše. (:
LP.
P.S. I love you. <3
P.P.S. http://www.glasujzame.com/index.php?action=show&type=profile&id=403224
četrtek, 22. januar 2009
Kaj pa če je vse res?
/Please don't notice anything, please don't notice anything.../
Ugotavljam, da imajo ljudje okoli mene precej tegob. Moje življenje je pa finofinofinofajn. Zakaj sem to opazila? Včas je blo glih obratno. Js v safru in drugi happy. Sam da js, tud ko je moje življenje finofajn, trpim. Zakaj? En stavek.
Špela, pomagej mi. Tako so vse njihove tegobe hkrati še moje. Zakaj ljudje to počnejo? Zanašanje na druge, kateri te ponavadi še dvakratno zajebejo. I wouldn't stand it. In fakin' tega so me ravno navadl. Zdej iščem pomoč pri stvareh, ki bi jih morala sama prebrodit. Ni prov. NI. Stalno skrbet za težave drugih, ko imam svoje življenje za živet. Zato včasih rečem NE prijatelju. Ja, taka prasica sm. Mogoče sm sebična, mogoče egoistična in egocentrična. Žal, sama sem prebrodila OGROOOOMNO težkih trenutkov in nism prosila za pomoč. In zdej vem, da je blo prov, da nism iskala tolažbe v drugih. Kr le tko ne bom ponavlala napak, ne bom več trpela za te zadeve. Le TKO mi bo življenje zmerej manj težko. Pa vem da bo vseeno presneto težko. Citiram Wilsona(House M.D., seveda): "Dying's easy. LIVING's hard."
Zto nehite delat svoje življenje lepše tako, da prenašate tegobe na druge in jih proste za pomoč. Ne to delat sam zato, da vam bo lažje. Naj vm že zdej povem, da vam bo ob naslednji oviri še težje.
Ne me pa narobe razumet, rada pomagam zadevam, ki so psihično zahtevne za razumet. Pismo, je to zanimivo. Na žalost ne znam tolažt in bom povedala svoje pravo mnenje, pa če je praktično tvoje življenje uničeno zarad tega. Mogoče so ljudje opazil(ali pa ne), ampak se moje napovedi kr ogromnokrat uresničjo. Woops. Mogoče se pa morte začet zavedat, da niste edini na svetu, kateri greste čez kej tazga? FAK. To toooolk ljudi misl. Pa vidte da ni res. Če hočte razumet svet, bo treba pa tud kej v tej smeri razmišlat. NISTE EDINI NA SVETU. TO je sebičnost.
Nerada pa pomagam ljubezenskim težavam, kjer se ena in ista zgodba ponavlja že miljaužntič. Skorej vsakdo je prebrodil nesrečno zaljubljenost in tud vi boste. Pač bo potrebno nekej časa trpet. Ponovno: NISTE EDINI NA SVETU.
Še ena stvar. Najbrž najbolj pomembna v tejle objavi.
Hvala.
Hvala vsem prijateljem, znancem, članom družine, mimoidočim in komurkoli, ki je nekaj dobrega storil zame ali karkoli v mojo prid, je odgovoril na moj klic pomoči in si vzel čas zame.
Resnično sm hvaležna, pa naj se sliš še tko cheesy.
I don't care anymore.
Ja, mislm da bi blo to vse. Thanks for the attention.
Oh, najlepši časi:
London, pred Katedralo svetega Pavla, april 2008
London, pred Katedralo svetega Pavla 2, april 2008
London, nekje na Trafalgar Square xD, april 2008
LP, Peli
P. S. I love you.
Ugotavljam, da imajo ljudje okoli mene precej tegob. Moje življenje je pa finofinofinofajn. Zakaj sem to opazila? Včas je blo glih obratno. Js v safru in drugi happy. Sam da js, tud ko je moje življenje finofajn, trpim. Zakaj? En stavek.
Špela, pomagej mi. Tako so vse njihove tegobe hkrati še moje. Zakaj ljudje to počnejo? Zanašanje na druge, kateri te ponavadi še dvakratno zajebejo. I wouldn't stand it. In fakin' tega so me ravno navadl. Zdej iščem pomoč pri stvareh, ki bi jih morala sama prebrodit. Ni prov. NI. Stalno skrbet za težave drugih, ko imam svoje življenje za živet. Zato včasih rečem NE prijatelju. Ja, taka prasica sm. Mogoče sm sebična, mogoče egoistična in egocentrična. Žal, sama sem prebrodila OGROOOOMNO težkih trenutkov in nism prosila za pomoč. In zdej vem, da je blo prov, da nism iskala tolažbe v drugih. Kr le tko ne bom ponavlala napak, ne bom več trpela za te zadeve. Le TKO mi bo življenje zmerej manj težko. Pa vem da bo vseeno presneto težko. Citiram Wilsona(House M.D., seveda): "Dying's easy. LIVING's hard."
Zto nehite delat svoje življenje lepše tako, da prenašate tegobe na druge in jih proste za pomoč. Ne to delat sam zato, da vam bo lažje. Naj vm že zdej povem, da vam bo ob naslednji oviri še težje.
Ne me pa narobe razumet, rada pomagam zadevam, ki so psihično zahtevne za razumet. Pismo, je to zanimivo. Na žalost ne znam tolažt in bom povedala svoje pravo mnenje, pa če je praktično tvoje življenje uničeno zarad tega. Mogoče so ljudje opazil(ali pa ne), ampak se moje napovedi kr ogromnokrat uresničjo. Woops. Mogoče se pa morte začet zavedat, da niste edini na svetu, kateri greste čez kej tazga? FAK. To toooolk ljudi misl. Pa vidte da ni res. Če hočte razumet svet, bo treba pa tud kej v tej smeri razmišlat. NISTE EDINI NA SVETU. TO je sebičnost.
Nerada pa pomagam ljubezenskim težavam, kjer se ena in ista zgodba ponavlja že miljaužntič. Skorej vsakdo je prebrodil nesrečno zaljubljenost in tud vi boste. Pač bo potrebno nekej časa trpet. Ponovno: NISTE EDINI NA SVETU.
Še ena stvar. Najbrž najbolj pomembna v tejle objavi.
Hvala.
Hvala vsem prijateljem, znancem, članom družine, mimoidočim in komurkoli, ki je nekaj dobrega storil zame ali karkoli v mojo prid, je odgovoril na moj klic pomoči in si vzel čas zame.
Resnično sm hvaležna, pa naj se sliš še tko cheesy.
I don't care anymore.
Ja, mislm da bi blo to vse. Thanks for the attention.
Oh, najlepši časi:
London, pred Katedralo svetega Pavla, april 2008
London, pred Katedralo svetega Pavla 2, april 2008
London, nekje na Trafalgar Square xD, april 2008LP, Peli
P. S. I love you.
petek, 16. januar 2009
Lenoba
Jap, tok sm lena.
Tok sm lena, da bom najbrž sam še dobro musko gor objavlala. :$
Tele dve pesmi so kul.
Tok kul da mi dajo razmišlat. xD
Zdej se pa odpravlam v kino. Glede na to, da je glavno vlogo zasedel Jim Carrey, bom mela pol še velik za razmišlat. In temu seveda sledi pisanje. W000.
Lp, darlings.
P. S. I love you.
ponedeljek, 12. januar 2009
nedelja, 11. januar 2009
Pijte boljšo vodo
Vem, da sem lena, ker ne pišem bloga. Pa še več razlogov je, s katerimi lahko potrdimo, da sm lena.
Whatever.
Smotana je ta želja, da bi rada dosegla nekaj več. Sploh, če si jaz in nimaš za to nobenega interesa. Težko je bit pameten, še težje pa bit neumen in se tega zavedat. Kako naj dosežem karkoli, če pa nimam motivacije za delo in trud? Itak se na koncu vse sfiži.
Trenutno moje življenje zaznamujejo res najlepše stvari, ki se mi zapisujejo v srce. Pa ne vem, če je to tisto, kar hočem. Seveda hočem, da se mi dogaja to, kar se mi dogaja. It's so friggin' wonderful. Vendar me vedno bolj mika lov za uspehom. In ne uspehom v socialnem življenju. Želim razčistiti zadeve v glavi, kaj mi bo dolgoročno največ pomenilo in kaj želim imeti od življenja. Samo zato bom JS potrebovala neskončno dolgo časa. :/ Nekateri imajo mogoče to že razčiščeno, vendar večina ma to razčiščeno samo površinsko. Ali pa so resnično PREleni, da bi jih njihovo življenje zanimalo. Dost ljudi bo reklo, da je to prezgodej in naj se s tem ubadam kasneje, ko bom starejša in bom bolj razumela svet ali ko bo to potrebno. Nočem. Res, da bi rada ostala za vedno otrok, ampak treba bo začet odraščat. Kjub moji neizmerni želji se bo počas potrebno obnašat mojim letom primerno. Vsaj na trenutke. Being serious all the time is stressful. And overbearing. Tako se moram zdej neki časa pobrigat na vse in razčistt. Pa tud, če ne bom pršla do nobenega dognanja. =D Tako ljudje živijo povprečno življenje, vsak dan 8 ur delajo v pisarni, odidejo domov, večerjajo s svojo ženo in 2 otrokoma, si pogledajo kakšen film ali odigrajo igrico Monopolija z družino in odidejo spat. I don't want that.
Hočem polno življenje, novo doživetje vsak dan in vse, kar je nasprotno monotonemu. Pa tudi, če to pomeni neprestano trdo delo(NE fizično. >.<) in pomanjkanje družbenega življenja. Življenje hočem posvetit eni zadevi, ki mi bo pomenila vse na svetu in bo ta uničen, če me bo omenjena zadeva pustila na cedilu ali še huje, bom js pustila zadevo na cedilu. I would love that kind of life and I'd hate settling for crumbs. Vendar moja lenoba in nezainteresiranost se križajo z mojo željo. To collide. Jap, točno to. Tole sm morala spravt iz sebe.
Zdaj pa k drugim zadevam.
Petek in sobota sta bla res lepa dneva. In končno sm našla pomarančne Chupa Chups lizike v Novem mestu. Zaboga, je dolgo trajalo! Lepih interakcij z meni pomembnimi ljudmi je pa preveč, da bi o njih pisala. Rečem lahko sam to, da mi ogromno pomen, da vas mam!
Premalo slikam. /: Mogoče se ponovno podam na photosession, sam bo treba najdt kompanjona, ki je pripravljen it v mraz z mano. Brrr. But I love snow. V naslednjih mescih se mam pa še z marsičem težkim za soočat, tko da bom še manj pisala. Sploh ne vem, kaj mi vsi tok težite, naj pišem, če sm pa nesposobna. /: Težko se je zavedat, da si neumen.
Lp,
Peli.
Riki, stopnišče
Whatever.
Smotana je ta želja, da bi rada dosegla nekaj več. Sploh, če si jaz in nimaš za to nobenega interesa. Težko je bit pameten, še težje pa bit neumen in se tega zavedat. Kako naj dosežem karkoli, če pa nimam motivacije za delo in trud? Itak se na koncu vse sfiži.
Trenutno moje življenje zaznamujejo res najlepše stvari, ki se mi zapisujejo v srce. Pa ne vem, če je to tisto, kar hočem. Seveda hočem, da se mi dogaja to, kar se mi dogaja. It's so friggin' wonderful. Vendar me vedno bolj mika lov za uspehom. In ne uspehom v socialnem življenju. Želim razčistiti zadeve v glavi, kaj mi bo dolgoročno največ pomenilo in kaj želim imeti od življenja. Samo zato bom JS potrebovala neskončno dolgo časa. :/ Nekateri imajo mogoče to že razčiščeno, vendar večina ma to razčiščeno samo površinsko. Ali pa so resnično PREleni, da bi jih njihovo življenje zanimalo. Dost ljudi bo reklo, da je to prezgodej in naj se s tem ubadam kasneje, ko bom starejša in bom bolj razumela svet ali ko bo to potrebno. Nočem. Res, da bi rada ostala za vedno otrok, ampak treba bo začet odraščat. Kjub moji neizmerni želji se bo počas potrebno obnašat mojim letom primerno. Vsaj na trenutke. Being serious all the time is stressful. And overbearing. Tako se moram zdej neki časa pobrigat na vse in razčistt. Pa tud, če ne bom pršla do nobenega dognanja. =D Tako ljudje živijo povprečno življenje, vsak dan 8 ur delajo v pisarni, odidejo domov, večerjajo s svojo ženo in 2 otrokoma, si pogledajo kakšen film ali odigrajo igrico Monopolija z družino in odidejo spat. I don't want that.
Hočem polno življenje, novo doživetje vsak dan in vse, kar je nasprotno monotonemu. Pa tudi, če to pomeni neprestano trdo delo(NE fizično. >.<) in pomanjkanje družbenega življenja. Življenje hočem posvetit eni zadevi, ki mi bo pomenila vse na svetu in bo ta uničen, če me bo omenjena zadeva pustila na cedilu ali še huje, bom js pustila zadevo na cedilu. I would love that kind of life and I'd hate settling for crumbs. Vendar moja lenoba in nezainteresiranost se križajo z mojo željo. To collide. Jap, točno to. Tole sm morala spravt iz sebe.
Zdaj pa k drugim zadevam.
Petek in sobota sta bla res lepa dneva. In končno sm našla pomarančne Chupa Chups lizike v Novem mestu. Zaboga, je dolgo trajalo! Lepih interakcij z meni pomembnimi ljudmi je pa preveč, da bi o njih pisala. Rečem lahko sam to, da mi ogromno pomen, da vas mam!
Premalo slikam. /: Mogoče se ponovno podam na photosession, sam bo treba najdt kompanjona, ki je pripravljen it v mraz z mano. Brrr. But I love snow. V naslednjih mescih se mam pa še z marsičem težkim za soočat, tko da bom še manj pisala. Sploh ne vem, kaj mi vsi tok težite, naj pišem, če sm pa nesposobna. /: Težko se je zavedat, da si neumen.
Lp,
Peli.
Riki, stopniščeP.S. I love you.
Naročite se na:
Objave (Atom)