Surprise, surprise

Dobr večer!

Ponovno nimam ideje za pisat in ponovno se mi ne da učit tisto, kar bi se morala. Zato poslušam ti. "v izi glasbo" in globlje razmišljam.
Koliko nas je na svetu, vsak posameznik drugače razmišlja, vsak ima svoja bremena. Koliko misli, idej, kretenizmov, idiotizmov, žalosti, razočaranja, veselja, jeze, strasti, hrepenenja. In nikoli ni popolnoma enako. Težko si predstavljam, kolk majhna sm(in ne v smislu višine.-.-'') Kolk ljudi je bilo že pred mano in kolk jih bo še za mano. Le zrno žita na neskončno dolgem zlato lesketajočem polju pšenice(ali ovsa ali ječmena... :D).
Sej je smešno. Koliko malo pomenim vsemu skupej. A koliko vse to skupej pomeni meni. Vsak pogled, vsak prdec, vsak odpadel las.
V končnem pogledu, mogoče mi je pa namenjeno bit plešasta. S tem bi definitivno pritegnila pozornost. Ampak ta pozornost mi bo prov pršla sam za čas, ko bom živa. Rada bi ostala v spominu ljudi po tem, ko "se bom povrnila v prah". Vendar moj vpliv je premajhen in moji možgani premalo nagubani. Žalost, kaj. Zastaviti si cilj, ki ga ne morem doseči. In že zdaj vem, da ni vreden truda.
Pha.
Traparije pišem.
Premal spim.

Lahko noč ljudki.


P.S. Jutri mava 5 mescov. <3

Labradoodle!

Se opravičujem, ker nč ne pišem. Nimam časa in nimam ideje za pisanje. Trenutno je tud nimam, ampak se nimam več volje učit, dialoge iz Scrubsov pa že skorej recitiram v sanjah. (Dejansko znam vsak 100. stavek povedat, pa nima veze.) Taka luzrka sm, da ne vem kaj naj delam. V ničemer nism dost dobra, da bi se resno potrudila in kej ustvarla, spravt se delat k nečemu kar ne rab bit narjeno... Nism sposobna. Trenutno PMS-am in se me izogibejte, prosm. Drgač bomo vsi čutil posledice. Sam... Mir mi dejte. Ker nimam volje do ničesar. Poln kufr mam vsega. Vsi veseli nad soncem. Juhu, gremo vn. Ko mamo dela za 2 mesca, rok izdelave je pa čez 1 tedn. Oh happy go lucky me. Naše družinsko ščene pa se mi že prav smili. Komaj hodi, smrdi po 100-let starih dedkih, iz nosu se mu cedi, pomoje je slep, ker glih tok, da ma še odprte oči kdaj, vsi pa ga neprestano nadirajo, kaj se jim nastavlja. Riki, sploh si ne predstavlaš kok rada bi mela nekej časa in zamašen nos, da bi te kdaj pocrkljala. :/
Iz svojega rokava bom privlekla nekaj starih fotografij, ki... Niso vredne pozornosti, ki jo bodo dobile zaradi mene. :D
And yes, Scrubs are saving my life! ^^

Tole je blo lani enkrat

Kkšne 5 let nazaj... Smučanje.

7. razred. Halloween. Čarovniški klobuk po tem dnevu ni bil več viden.
Kids suck. >.<

<3

Kaj nas zaznamuje, part 1

Kaj pravzaprav naredi človeka edinstvenega?
To je nova zadeva, s katero sem se začela ubadat. Kaj ga naredi svojega. Kje je skrivnost tega, da je unikat. Kaj ga loči od drugih in še posebej, KJE to pridobi?
No, glede prostora: Starši, okolica, TV... (Naj bo še tko nelogično, TV in internet ogromno vplivata na vsega boga kar se v naši glavi plete in kako ravnamo...)
Glede lastnosti, ki izoblikujejo našo osebnost.
Mislim, da velik procent zavzame ponos. Ravnanje po svojih principih in strah pred osramočenjem ter lastnim hinavstvom. Ta določa, koliko daleč si upamo it. Do kje si upamo žrtvovat svoj dober izgled za osebno srečo, pravzaprav.
Druga lastnost, ki nas odlikuje. Iznajdljivost. Kako se rešiti iz določenega problema, kako rešiti problem, poiskati najlažjo, najboljšo in najhitrejšo rešitev. Pri vsakemu je popolnoma različno, kako bo to pogruntal. Meni osebno najboljša lastnost.
Toleranca. Koliko toleriramo. Kje se začrta meja, pri kateri še sprejemamo drugačnost in odstopanje od normale in vsakdanjega. Kdaj se bomo posmehovali in kakšen kriterij bomo imeli o ljudeh, ki jim pustimo sebi blizu.
Zorni kot. Kako gledamo na svet. Pesimisti, optimisti, realisti, sanjači... Na situacijo se gleda iz večih strani, vendar katera se bo najprej pripetila v našo glavo? Ali pa bo ta tudi edina. =D


Ok, ne da se mi več pisat. =D
Nadaljujem, ko se spomnm česa...

Lep pozdrav, ljudki. (:



P.S. I love you. <3

Long time no write

Pa je šel. Ta preklemani februar je mimo! In danes je že drugič... Petek 13(Z July smo pogruntale da so to dobri dnevi. :P). Mogoče bo pa tud dons fajn. Moja prijateljica Špela (Poznam jo že od vrtca!xD Remember the red lipstick? (A)) praznuje. :P In že spet se spomnimo vsega, kar je "nekoč" bilo. Kako je blo lepo. Kako smo se igral žabce in imeli rumene rutke ter kako smo dvigali roke čez prehod za pešce. Muahaha. =D Pa še dost prigod bo dons omenjenih. I hope. Sam čas res hitr mineva. Lani(kaj šele PREJ) si nism niti prbližno predstavlala, da bom zdej na tem mestu. Pridna srednješolka, ki ima zveste prijatelje, je zasedena in vsaj približno ve, kaj hoče. Presenetljivo zadovoljna sm. Res da sm mela dokaj drugačne načrte, ampak vse se je izteklo 5× lepš. :P Vreme se mi zdi perfektno. Kavbojke, kratka majica in jopca. Pravi čas v letu za mojo najljubšo odpravo pač. Supr! Ker je večino mojih stvari urejenih, se moram posvetit drugim. Ta mesec bom pomagala drugim, kolikor bo to mogoče. Razrednik je omenil, da bodo naslednji meseci peklenski za nas. Mogoče zato ne bom zmožna rešiti vseh problemov, katerih se bom lotila. Sem vam pa zdaj, vsaj približno, na voljo.

Pomlad. <3

Zdej pa letim.
Lepo se imejte. (:

Love you. <3

Petek sedemindvajseti.

Nič posebnega. Sistematski pregled. Z mano je vse v redu. Le lulat ne morem. :D Ups.

Nova objava zato, ker po blogu razsaja nov virus.
6. slika v 6. mapi. To je približno vse, kar vem. Ne vem kakšne so posledice, če tega ne nardim. Aja, pa 6 drugih ljudi moram označiti, ki morajo to storiti. No, šesta slika v šesti mapi, kjer shranjujem fotografije, je ravno moja.


Ljudi, ki pa jih bom vnaprej okužila:

Matej, Nina, Urška, Zala, Ajda in Haris.

Upam, da od teh nihče še ni bil okužen. ^^

Pa lep pozdrav. (×

Iloveyou.

Konec februarja?

Long time, no write.
Presenetljivo! Presenetljivo boljše je minil tale mesec, kot sm pričakovala. Še vedno ga ni konec in je bil vseeno precej porazen. A lot of thinking, a lot of doing. Vsega boga se je dogajalo. (: V Kranjski Gori sm se naučila bordat(recimo) in v Berlinu sm se začela zavedat, kako težko mi je bit neprestano v bližini ljudi. Pa brez zamere, super mi je blo. Sam obremenjujoče je. In začela sm razmišlat, da bi šla nazaj. Nazaj k tistim časom, ko sm bla drugačna. Zdi se mi, da mi tolk sprememb naenkrat škod. :P
Vedno bolj naivna, vedno več zaupam, vedno bolj se navezujem.
Verjemite mi, to mi ni všeč. Pa naj bo to popolnoma proti človeški naravi. Tudi jaz sem proti. Izmeček sem, če se ljudje ločimo po pogledu na žviljenje. Hvalabogu, da nimam tolk skrbi s šolo. Zmeri bol zažigam, pa se vedno manj trudm. (H) :P Kok samovšečno. Ne skrbte, še vedno sm neumen luzr, ki ma slab spomin. Sam trenutno mam neko srečo. Lahko se veselite z mano, če želite nekaj lepega narditi. Pa čeprav boste to delali za neizmerno egoistično osebo z majhno količino dobrote v srcu. :P JEBE SE MENI. Stvarno. xD Veliko sm razmišlala o tem, katere so najlepše zadeve, ki jih imam v življenju/sem jih dobila... I hope you know what i mean. In te zadeve so precej nenavadne. :P Vsi bi me mel za idiota, če jih samo omenim in ne pojasnim. Pojasnjevanje je pa itak tok cheesy in nerealno, da bom sam za še večjega idiota izpadla. Začela sm si tud priznavat, da sm precej velk softič in sm ekstremno občutljiva. Ne čustveno občutljiva, ampak fizično in... Še nekako drgač, sam ne znam pojasnit. Težko me je užalt, težko me je v stanje žalosti spravt. Lahko me živciraš, lahko me spravš s tem v slabo voljo, vendar žalostna ne bom postala zaradi izjav neke druge osebe. Mogoče zaradi dogodkov, doživljajev... Pa še ti ne bodo v zvezi z drugimi ljudmi. Ponavadi.
-Zakaj me je težko užalt? Ker je vse, kar poveste slabga o men, res in sem se s tem že dolg nazaj sprjaznla. =D
-Težko me je v žalost spravt? Ja, vaše izjave... They don't mean much to me. (: Razn izjave mojih staršev.
Preprosto me je edin spravt ob živce, saj mi gre itak večino ljudi na živce, pa naj se precej dobr razumemo. You're boring. You're annoying. Pismo. Pa sploh ni res, le nimamo istih interesov.
Ups. (: Se že vračam na stare tire. =D
I really wanna be evil again. ^^

In pa najhudejša slika učerej. =D (I love ducks!)

Nina in jazst. <3

Lep pozdrav in lahko noč. *:


P. S. I love you.

Retards

We're such retards. And I LOVE it. SŁadkorćić moj. <3
Probleme mam sama s sabo. Sploh dons. Res, res, res, res, res slabe probleme. No ja, bom že. Sam da tale dan mine, pa bo bolš. Prej mi je mami pulila obrvi(ja, celo enkrat sem ji prepustila to delo), and guess what? Potegnila mi je kožo, in mam ranico zdej. A bigger shocker: medtem ko sm se js režala kot prfukjena zarad tega, so se njej skor solze ulile.
WHY, oh tell me why. xD V teh šokantnih trenutkih celo dobim občutek, da nisem nastala po napaki. Pfiu. I am such a retard. Z Vidom sva včerej ugotavlala, da sva res psihopata. Happy go lucky me! In pa iskreno mu čestitam, saj bo ponovno začel gledat Scrubse. Wiu. xD Nasploh se pa včerejšnega dneva ne spomnm pretirano.

Hm?

Vsak dan se bolj bojim. Bojim se časov, ki naj bi se z novembrom končali. Pa vendar se v meni prebujajo dvomi, da je res konec. Neprestano si pripovedujem, da ne bo tako. NE! Ne bo tako. Drugače bo. Drugače JE. But there's so much doubt left. :/ And I'm really terrified. I'm terrified because my mind is messing with me and it's probably going to screw with my life again. Mogoče je pa tako prav. Mogoče si zaslužim, kar bom dobila. Mogoče sem naredila preveč slabega, in mi karma neprestano vrača za vsa sranja. Pa ne z dogodki in dejanji. Ne, preprosto mi nekdo/nekaj da misliti. Misliti mi da nekaj, o čemer ne razmišlja nihče. Da mi misliti in ja, potem vse zajebem. Dobesedno vse. In juhej, veselimo se februarja. :D

Mogoče bo pa fajn. Sledi par pomembnih zadev.
Smučanje v KG.
Behlin. <3
Bigijev rojstn dan. <3
Nejčkov rojstn dan. <3

Teden po Berlinu pa še projektni teden. I don't think I would be able to handle beeing with someone 24/7. In že spet me je strah. >.<

Nekej slikc. ^^

I'm a vampire. Retardeeed.

Balkon smo zasteklil. Yaay. -.-''

Maribör...<3

Štefi. <3

He's so friggin' mine. <3

Pa lahko noč.


I love you. <3

There's someone for everyone

Or maybe not?

Lp,
Peli


P.S. I love you.

Glasujzame.

Ponovno sm se dala na glasujzame. In nekako sem skupaj želela spacat en soliden opis. Pa ne znam. Ne znam opisati kaj čutim in kako doživljam svet, saj se vsaka beseda zdi že izrabljena, medtem ko imam občutek, da nihče še ni doživljal tega. Ne vem zakaj to mislm, ravno ko moja prejšna objava govori o tem, da nism edina na svetu. >.< Tales je dejal:

"Kaj je težko? - Spoznati samega sebe. In kaj je preprosto? - Drugim dajati nasvete."

No ja, napisala sem miljon opisov, pa mi noben ni preveč uspel. Tale se mi zdi pa... Ne vem, mogoče zanimiv? Neresna sm, vem. In moje mišljenje je... Khm, nedovršeno. Ups. (×
Eto, prilagam opis:

My dreams have changed. But my toughts stayed the same.
Mogoče imam drugačna prepričanja kot prej. Lahko krivite njega.
Mogoče sem neumna in neotesana.
Vendar od prijatelja sem slišala, da je življenje prekratko za bonton.
Prav ima.
In nekdo je rekel, da je vse mogoče. Sigurno je bil butec.
Naša življenja so taka, kot jih oblikujemo.
Ni usode, in Bog nam ni dal posebne misije na tem svetu.
Živimo v svetu vzroka in posledice.
I believe in karma. Le tako upam, da vsak dobi, kar si zasluži.
May it be good or bad.
Nekako ne zaupam rada in svojih pravih čustev ne razkrivam večini ljudem.
Vendar obstajajo taki primerki, katerim bi lahko zaupala vse.
Vsega še vedno ne vejo in najbrž tudi nikoli ne bodo.
It may seem unfair, but it's too much for them to handle.
…
I'm small. But I can still make you weep. Muahaha. xD
And PLEASE, don't apologize for something you don't regret.
Only I would find it insulting and hypocratically.

Se zdi nedokončan? Da, saj se še ne poznam v celoti. Book is beeing written, so waiting is the key. Mogoče se knjiga o meni celo napiše. (:

LP.

P.S. I love you. <3

P.P.S. http://www.glasujzame.com/index.php?action=show&type=profile&id=403224

Kaj pa če je vse res?

/Please don't notice anything, please don't notice anything.../

Ugotavljam, da imajo ljudje okoli mene precej tegob. Moje življenje je pa finofinofinofajn. Zakaj sem to opazila? Včas je blo glih obratno. Js v safru in drugi happy. Sam da js, tud ko je moje življenje finofajn, trpim. Zakaj? En stavek.
Špela, pomagej mi. Tako so vse njihove tegobe hkrati še moje. Zakaj ljudje to počnejo? Zanašanje na druge, kateri te ponavadi še dvakratno zajebejo. I wouldn't stand it. In fakin' tega so me ravno navadl. Zdej iščem pomoč pri stvareh, ki bi jih morala sama prebrodit. Ni prov. NI. Stalno skrbet za težave drugih, ko imam svoje življenje za živet. Zato včasih rečem NE prijatelju. Ja, taka prasica sm. Mogoče sm sebična, mogoče egoistična in egocentrična. Žal, sama sem prebrodila OGROOOOMNO težkih trenutkov in nism prosila za pomoč. In zdej vem, da je blo prov, da nism iskala tolažbe v drugih. Kr le tko ne bom ponavlala napak, ne bom več trpela za te zadeve. Le TKO mi bo življenje zmerej manj težko. Pa vem da bo vseeno presneto težko. Citiram Wilsona(House M.D., seveda): "Dying's easy. LIVING's hard."
Zto nehite delat svoje življenje lepše tako, da prenašate tegobe na druge in jih proste za pomoč. Ne to delat sam zato, da vam bo lažje. Naj vm že zdej povem, da vam bo ob naslednji oviri še težje.

Ne me pa narobe razumet, rada pomagam zadevam, ki so psihično zahtevne za razumet. Pismo, je to zanimivo. Na žalost ne znam tolažt in bom povedala svoje pravo mnenje, pa če je praktično tvoje življenje uničeno zarad tega. Mogoče so ljudje opazil(ali pa ne), ampak se moje napovedi kr ogromnokrat uresničjo. Woops. Mogoče se pa morte začet zavedat, da niste edini na svetu, kateri greste čez kej tazga? FAK. To toooolk ljudi misl. Pa vidte da ni res. Če hočte razumet svet, bo treba pa tud kej v tej smeri razmišlat. NISTE EDINI NA SVETU. TO je sebičnost.
Nerada pa pomagam ljubezenskim težavam, kjer se ena in ista zgodba ponavlja že miljaužntič. Skorej vsakdo je prebrodil nesrečno zaljubljenost in tud vi boste. Pač bo potrebno nekej časa trpet. Ponovno: NISTE EDINI NA SVETU.
Še ena stvar. Najbrž najbolj pomembna v tejle objavi.
Hvala.
Hvala vsem prijateljem, znancem, članom družine, mimoidočim in komurkoli, ki je nekaj dobrega storil zame ali karkoli v mojo prid, je odgovoril na moj klic pomoči in si vzel čas zame.
Resnično sm hvaležna, pa naj se sliš še tko cheesy.
I don't care anymore.


Ja, mislm da bi blo to vse. Thanks for the attention.

Oh, najlepši časi:

London, pred Katedralo svetega Pavla, april 2008

London, pred Katedralo svetega Pavla 2, april 2008

London, nekje na Trafalgar Square xD, april 2008

LP, Peli



P. S. I love you.

Lenoba

Jap, tok sm lena.
Tok sm lena, da bom najbrž sam še dobro musko gor objavlala. :$
Tele dve pesmi so kul.
Tok kul da mi dajo razmišlat. xD
Zdej se pa odpravlam v kino. Glede na to, da je glavno vlogo zasedel Jim Carrey, bom mela pol še velik za razmišlat. In temu seveda sledi pisanje. W000.

Lp, darlings.



P. S. I love you.

It sucks to grow up

Pijte boljšo vodo

Vem, da sem lena, ker ne pišem bloga. Pa še več razlogov je, s katerimi lahko potrdimo, da sm lena.
Whatever.
Smotana je ta želja, da bi rada dosegla nekaj več. Sploh, če si jaz in nimaš za to nobenega interesa. Težko je bit pameten, še težje pa bit neumen in se tega zavedat. Kako naj dosežem karkoli, če pa nimam motivacije za delo in trud? Itak se na koncu vse sfiži.
Trenutno moje življenje zaznamujejo res najlepše stvari, ki se mi zapisujejo v srce. Pa ne vem, če je to tisto, kar hočem. Seveda hočem, da se mi dogaja to, kar se mi dogaja. It's so friggin' wonderful. Vendar me vedno bolj mika lov za uspehom. In ne uspehom v socialnem življenju. Želim razčistiti zadeve v glavi, kaj mi bo dolgoročno največ pomenilo in kaj želim imeti od življenja. Samo zato bom JS potrebovala neskončno dolgo časa. :/ Nekateri imajo mogoče to že razčiščeno, vendar večina ma to razčiščeno samo površinsko. Ali pa so resnično PREleni, da bi jih njihovo življenje zanimalo. Dost ljudi bo reklo, da je to prezgodej in naj se s tem ubadam kasneje, ko bom starejša in bom bolj razumela svet ali ko bo to potrebno. Nočem. Res, da bi rada ostala za vedno otrok, ampak treba bo začet odraščat. Kjub moji neizmerni želji se bo počas potrebno obnašat mojim letom primerno. Vsaj na trenutke. Being serious all the time is stressful. And overbearing. Tako se moram zdej neki časa pobrigat na vse in razčistt. Pa tud, če ne bom pršla do nobenega dognanja. =D Tako ljudje živijo povprečno življenje, vsak dan 8 ur delajo v pisarni, odidejo domov, večerjajo s svojo ženo in 2 otrokoma, si pogledajo kakšen film ali odigrajo igrico Monopolija z družino in odidejo spat. I don't want that.
Hočem polno življenje, novo doživetje vsak dan in vse, kar je nasprotno monotonemu. Pa tudi, če to pomeni neprestano trdo delo(NE fizično. >.<) in pomanjkanje družbenega življenja. Življenje hočem posvetit eni zadevi, ki mi bo pomenila vse na svetu in bo ta uničen, če me bo omenjena zadeva pustila na cedilu ali še huje, bom js pustila zadevo na cedilu. I would love that kind of life and I'd hate settling for crumbs. Vendar moja lenoba in nezainteresiranost se križajo z mojo željo. To collide. Jap, točno to. Tole sm morala spravt iz sebe.

Zdaj pa k drugim zadevam.
Petek in sobota sta bla res lepa dneva. In končno sm našla pomarančne Chupa Chups lizike v Novem mestu. Zaboga, je dolgo trajalo! Lepih interakcij z meni pomembnimi ljudmi je pa preveč, da bi o njih pisala. Rečem lahko sam to, da mi ogromno pomen, da vas mam!
Premalo slikam. /: Mogoče se ponovno podam na photosession, sam bo treba najdt kompanjona, ki je pripravljen it v mraz z mano. Brrr. But I love snow. V naslednjih mescih se mam pa še z marsičem težkim za soočat, tko da bom še manj pisala. Sploh ne vem, kaj mi vsi tok težite, naj pišem, če sm pa nesposobna. /: Težko se je zavedat, da si neumen.

Lp,
Peli.

Riki, stopnišče

P.S. I love you.