Papirnati robčki vol. 2

Ok mogoče se bom pa res js jokala.

 Tole pms počutje ko sploh nimam pmsja je čist za ponort. Zjutrej se zbudim tečna da bolj ne morem bit. Oz. ne. Ne zbudim se sama. En k***** sms me zbudi. Trije drgač in to čist prezgodi. Vseen. Od trenutka ko nogo položiš na ta prelep bel laminat, kjer te čakajo najlepši zeleni cofkasti copatki in veš da bo cel dan vseen za stran. Yo yo. Ko me ne razveseli niti že 5× pregledana epizoda mentalista <3 PA KOJI K. 

Pa nism sama kriva. Ti si. Dejansko nisi. Samo,,, ne razumem te. 

Potem pa cel dan zapravm za... zate. V šoli itak vedno akcija, bit v našem razredu je prov razburljivo! :D 
Samo js pa zasanjana gledam v zvezek, rišem srčke in čakam da mi v glavi kapne razlaga tvojga obnašanja. EJ, ura je 10 zvečer pa še vedno čakam na to kapljo. Ne bom te sprašvala, sama moram rešt to. Poleg tega bi samo izpadla ko obsesivna obupana punčica s preveč časa na voljo. Veš da je sploh kej narobe? Ne, sej maš prov, dejansko ni. Vsaj kar se najinga odnosa tiče. Z mano pa je. KAJ PA? Imam FEJK pms. 
WHERE ARE MY FRIGGIN CHILL PILLS. GIMME GIMME GIMME YOU DICKSUCKER.


Later, you drug addicts

Papirnati robčki

Pust zadevo pr mir, proooooooosm te. 

Zakaj?

Na konc boš ti jokov, ne js.

Just one, one thing to say (:

"Ah, kar vem, lahko ve vsakdo, svoje srce pa imam samo jaz."
(Johann Wolfgang Goethe: Trpljenje mladega Wertherja)

obletnica enega leta..

1 leto (oz. en dan manj:D) odkar sem nehala pisat tale moj PRELJUBI pisani blog. Moja glava ni več polna težko razumljivih idej in besednih zvez, ki dajo človeku mislit.
Prenormalizirala sem se, slovensko mi gre zmeraj slabše od rok, časa nimam niti spat..
A vseeno, prepričala sem si vzet par minut časa za to neumnost :P

First thing first.
Kaj je novega?
HA! 1 leto je doooolgo obdobje, sploh za mojo muhavost in vse živčne celice v moji glavi. Novo je vse. Oz. pomota. Nova sem jaz. Miselnost, čustva, družba, vpliv okolice, odnos s starši, stil oblačenja..
Baje pa sem od lani čustveno dozorela, saj po definiciji to pomeni da znam čutiti tudi bolj kompleksna čustva in jih primerno izražati. KHM, v meni vrejo nova, prej neznana čustva in večina jih je nezaželjenih.. HA HA, vsaj s čustveno zrelostjo se lahko pohvalim, tud če mi ne prinese velik dobrega :P

Dejansko se še odločam, o čem bi tukaj pisala, ker se mi zdi predstavljanje svojega pogleda na svet in celotne miselnosti precej trapasto, ker, NO JA, sem to prikazala že lani in se mi ne da ponavljat oz. popravljat svojih besed.
Fotoblog? Nah, bo pa malo mešano. (:


Za zdaj se poslavljam, z veseljem pa sprejemam ideje za teme bloga, o katerih bi pisala..



lp

Surprise, surprise

Dobr večer!

Ponovno nimam ideje za pisat in ponovno se mi ne da učit tisto, kar bi se morala. Zato poslušam ti. "v izi glasbo" in globlje razmišljam.
Koliko nas je na svetu, vsak posameznik drugače razmišlja, vsak ima svoja bremena. Koliko misli, idej, kretenizmov, idiotizmov, žalosti, razočaranja, veselja, jeze, strasti, hrepenenja. In nikoli ni popolnoma enako. Težko si predstavljam, kolk majhna sm(in ne v smislu višine.-.-'') Kolk ljudi je bilo že pred mano in kolk jih bo še za mano. Le zrno žita na neskončno dolgem zlato lesketajočem polju pšenice(ali ovsa ali ječmena... :D).
Sej je smešno. Koliko malo pomenim vsemu skupej. A koliko vse to skupej pomeni meni. Vsak pogled, vsak prdec, vsak odpadel las.
V končnem pogledu, mogoče mi je pa namenjeno bit plešasta. S tem bi definitivno pritegnila pozornost. Ampak ta pozornost mi bo prov pršla sam za čas, ko bom živa. Rada bi ostala v spominu ljudi po tem, ko "se bom povrnila v prah". Vendar moj vpliv je premajhen in moji možgani premalo nagubani. Žalost, kaj. Zastaviti si cilj, ki ga ne morem doseči. In že zdaj vem, da ni vreden truda.
Pha.
Traparije pišem.
Premal spim.

Lahko noč ljudki.


P.S. Jutri mava 5 mescov. <3

Labradoodle!

Se opravičujem, ker nč ne pišem. Nimam časa in nimam ideje za pisanje. Trenutno je tud nimam, ampak se nimam več volje učit, dialoge iz Scrubsov pa že skorej recitiram v sanjah. (Dejansko znam vsak 100. stavek povedat, pa nima veze.) Taka luzrka sm, da ne vem kaj naj delam. V ničemer nism dost dobra, da bi se resno potrudila in kej ustvarla, spravt se delat k nečemu kar ne rab bit narjeno... Nism sposobna. Trenutno PMS-am in se me izogibejte, prosm. Drgač bomo vsi čutil posledice. Sam... Mir mi dejte. Ker nimam volje do ničesar. Poln kufr mam vsega. Vsi veseli nad soncem. Juhu, gremo vn. Ko mamo dela za 2 mesca, rok izdelave je pa čez 1 tedn. Oh happy go lucky me. Naše družinsko ščene pa se mi že prav smili. Komaj hodi, smrdi po 100-let starih dedkih, iz nosu se mu cedi, pomoje je slep, ker glih tok, da ma še odprte oči kdaj, vsi pa ga neprestano nadirajo, kaj se jim nastavlja. Riki, sploh si ne predstavlaš kok rada bi mela nekej časa in zamašen nos, da bi te kdaj pocrkljala. :/
Iz svojega rokava bom privlekla nekaj starih fotografij, ki... Niso vredne pozornosti, ki jo bodo dobile zaradi mene. :D
And yes, Scrubs are saving my life! ^^

Tole je blo lani enkrat

Kkšne 5 let nazaj... Smučanje.

7. razred. Halloween. Čarovniški klobuk po tem dnevu ni bil več viden.
Kids suck. >.<

<3

Kaj nas zaznamuje, part 1

Kaj pravzaprav naredi človeka edinstvenega?
To je nova zadeva, s katero sem se začela ubadat. Kaj ga naredi svojega. Kje je skrivnost tega, da je unikat. Kaj ga loči od drugih in še posebej, KJE to pridobi?
No, glede prostora: Starši, okolica, TV... (Naj bo še tko nelogično, TV in internet ogromno vplivata na vsega boga kar se v naši glavi plete in kako ravnamo...)
Glede lastnosti, ki izoblikujejo našo osebnost.
Mislim, da velik procent zavzame ponos. Ravnanje po svojih principih in strah pred osramočenjem ter lastnim hinavstvom. Ta določa, koliko daleč si upamo it. Do kje si upamo žrtvovat svoj dober izgled za osebno srečo, pravzaprav.
Druga lastnost, ki nas odlikuje. Iznajdljivost. Kako se rešiti iz določenega problema, kako rešiti problem, poiskati najlažjo, najboljšo in najhitrejšo rešitev. Pri vsakemu je popolnoma različno, kako bo to pogruntal. Meni osebno najboljša lastnost.
Toleranca. Koliko toleriramo. Kje se začrta meja, pri kateri še sprejemamo drugačnost in odstopanje od normale in vsakdanjega. Kdaj se bomo posmehovali in kakšen kriterij bomo imeli o ljudeh, ki jim pustimo sebi blizu.
Zorni kot. Kako gledamo na svet. Pesimisti, optimisti, realisti, sanjači... Na situacijo se gleda iz večih strani, vendar katera se bo najprej pripetila v našo glavo? Ali pa bo ta tudi edina. =D


Ok, ne da se mi več pisat. =D
Nadaljujem, ko se spomnm česa...

Lep pozdrav, ljudki. (:



P.S. I love you. <3