Ščemenje v trebuhu

Danes bom govorila o drugačnem ščemenju. Ne o ljubezni, ne o strašnem občutku, ko te profesor pokliče pred tablo, medtem ko nimaš pojma.
Govorim o ščemenju, ki ga jaz čutim, ko popijem preveč gazirane pijače ali pojem hruško.
Ščemenje me mori, kruli mi želodec. Pa me sili na bruhanje, tista prazna posoda čipsa se mi zdi vedno bolj mamljiva, da bi jo postavila pred obraz in skozi usta izločila vse neprimerno zaužite sestavine.
(No, ne ravno čipsa, ker se z njim ne prehranjujem.)
Potem pa kar naenkrat: »Aaaargghhh.« Rignem. Da, oseba ženskega spola je rignila kot prašič.
Mislim, da govorim v imenu vseh oseb ženskega spola, ko rečem, da zna dekle prav pošteno rigniti.
Pa ne da se bi s tem še hvalila. Logično je pač, da je nekako treba izločiti zrak iz svojega želodca.
Yup, nekatere ženske obvladamo tudi tisto mastno, svinjsko riganje moških, ki se v kakšnih pijančevskih barih pomerjajo med seboj. Ha, če bi bila popolnoma brez manir, bi se še s kom pomerila. In po možnosti zmagala, he he. Vendar tega pa ne bo možno dokazati, saj v javnosti NIKOLI ne rigam namenoma.
Kaj pa mislite da sem? Kakšen zavaljen moški v srednjih letih, ki zapiva svoj denar v gostilnah?
Ha!
Peli bo nehala govoriti o tem, saj bi se razpisala in vse bralce prisilila k bruhanju.
Pa že pišem, kot da sem svetovno znana. Kdo pa sploh to bere? No, whatever,

lep pozdrav, Peli